Zgodba, čisto drugačna, kot smo jih navajeni, saj spominja na ameriške kriminalke. Le preberite, tudi v Sloveniji imamo agente, kot je 007.

Tajni agent 386  

Jože, tajni agent tajne slovenske obveščevalne službe, znan pod številko 386, se je vozil proti New Yorku.Tam naj bi ga čakali ameriški agenti, ki bi znali slovensko.V Sloveniji so mu razložili, da bo napotke za akcijo dobil v Ameriki.Ko je čakal pri rdeči luči, je zagledal neznanca s pištolo v roki. Na srečo je bil prvi v vrsti pred semaforjem, zato je hitro speljal čez križišče. Izognil se je dvema avtomobiloma in za sabo zaslišal strel. Ohranil je mirno kri in odpeljal s prizorišča. Zavil je v najdražji hotel in si naročil sobo. V njej ga je že čakal listek. Na njem je pisalo: hfndbfhvjhd

Iz žepa je hitro potegnil svoj dešifrirni listek in sporočilo dešifriral. Sedaj se je glasilo nekako takole: V soboto ob 20:55!

Čas, ki ga je prebil v hotelu, je bil zelo razburljiv. V četrtek je v svoji sobi odkril mino, poleg nje pa uro, ki je odštevala čas. Odkril jo je ravno pravi čas, saj je bilo na uri prikazanih le še 27 sekund. Vrgel jo je skozi okno. Eksplodirala je v zraku in neka starka, ki je ravno takrat gledala skozi okno, je mislila, da gre za ognjemet.V petek je k njegovi mizi prišel natakar s sumljivo dolgim nožem. S hladnim orožjem je torej stopil našemu agentu za hrbet. Joža je imel veliko srečo, da ni odšel v večna lovišča, saj je natakarja k mizi poklical drugi gost. Kaj se je zgodilo z njim, vam raje ne bom povedal. Končno je prispela nedelja. Jože si je preko glave poveznil kapuco in odšel proti Hilton hotelu. Odšel je ob 20.uri, da bi še lahko raziskal prostor. V javni govorilnici je našel pištolo, pod bližnjim taksijem pa majhen nož. Ko je na njegovi ročni uri zapiskalo, se je skril za avto in opazoval. Ni mu bilo treba dolgo čakati. Naenkrat se je iz sence za govorilnico izluščila postava. Jože jo je opisoval, a ni mogel odkriti njene identitete. Za hip je pomislil, nato pa stopil k njej. Vprašala ga je, če je on Jože. Prikimal je. Postava je odšla v bar. Ustavila se je pri vratih in mu pomignila, naj ji sledi. Jože je stopil za njo in prisedel k njeni mizi. Rekla mu je: »Agent 386, dobrodošel v Ameriki, državi nasilja in mafije. Poklicali smo te zato, ker te potrebujemo za neko stvar, za katero si zagotovo slišal že v Sloveniji.« »O tem nisem slišal niti besedice. Še sanja se mi ne, o čem govorite.« Postava je namrščila obrvi, nato pa spregovorila: »386, naj povem kar na kratko. Stvar je takšna: Mafija je ugrabila predsednikovo ženo. Javnost tega ne ve, saj je ne bi bilo smisla razburjati. Sem agent FBI in ti si tukaj zato, da afero razrešiš. Poklicali smo te, ko smo izvedeli, da ima tako majhna država, kot je Slovenija, zelo dobrega agenta, ki je že razrešil primer, ko so teroristi ustrahovali svet z atomskim orožjem. Toda pazi! Mafijci se ne bodo vdali tako zlahka, saj zahtevajo ogromno odkupnino. Vodi jih zloglasni boter Al Capino.« »Smem vprašati, kako vam je ime, da bom vedel s kom imam opravka?« »Moje ime je John Nickelson in sem zaposlen kot višji agent. Moja razpoznavna šifra je 094. Veselilo me bo sodelovati z vami,« s temi besedami mu je podal roko in snel kapuco. Jože je v kapuci opazil revolver in nož. Odšla sta iz bara, kajti čakal ju je sprejem pri predsedniku. Ko sta vstopila v Belo hišo, so ju pričakali štirje oboroženi možje. Odpeljali so ju v predsednikovo pisarno. Tam sta vsa napeta uzrla predsednika, ki je bil še bolj napet. Prvi je spregovoril John: »Pozdravljeni, gospod predsednik. V čast se nama šteje, da lahko stojiva v tej sobi in se pogovarjava z vami na šest oči.« (vse pogovore bom sinhroniziral, zaradi lažjega razumevanja) Jože in John sta mu podala roko in sedla. Predsednik jima je živčen ponudil cigarete. Jože jih je z gnusom odklonil, saj ne bi pokadil cigarete, pa če bi mu z brzostrelko stal za hrbtom. Hvala, da sta prišla k meni v tem kriznem trenutku, ko so ugrabili mojo Mary,« je rekel in se skoraj razjokal. John ga je pomiril: »Gospod predsednik, dokler se za dogodek zavzema FBI, se nimate ničesar bati.« Predsednik se je res nekoliko pomiril, nato pa se z zanimanjem obrnil k Jožetu:

 »386, veliko sem že slišal o tebi, a zanima me, iz katere države prihaja agent, ki prekaša vse moje in verjemite, da jih ni malo.« Jože, ki se je čutil polaskanega, je odvrnil: »Hvala za pohvalo velecenjeni, prihajam iz Slovenije, ki leži poleg Italije, Avstrije, Madžarske in Hrvaške. Nekoč je pripadala Jugoslaviji, sedaj pa je samostojna država, članica OZN. V njej se rodil tudi Leon Štukelj, ki je bil najstarejši olimpijonik na svetu.« Predsednik se je namrščil, nato pa se mu je čelo razvedrilo, kar je verjetno pomenilo, da se je spomnil. »Al Capina res sovražim,« je rekel, »in želim si, da bi mu čim prej stopili na prste. Na voljo vam bom ponudil najboljšo opremo, s katero se boste lahko rešili še iz tako kočljivih zadev.Če boste hoteli dobiti Capina, boste morali najprej opraviti z njegovo desno roko Jackom. On opravi večino nečednih poslov, ki jih naroči Capino. Želim vam obilo sreče in uspehov.« S tem je bil sprejem pri predsedniku končan. Ko sta stopila iz hiše, je k njima stopil osebek, ki je po čeljustih močno spominjal na Dr. Lecterja. Rekel je, da je predsednikov tajnik in da ju vabi v svoj dom. Jožetu ni bil najbolj všeč in je bil do njega nezaupljiv, John pa je kazal ravno nasprotno, saj se je veselil obiska tako znane osebe, kot je predsednikov tajnik. Ko sta se usedla v avto, sta na njegovem desnem licu opazila brazgotino, ki je močno spominjala na brazgotino gangsterja v Indiji. »Kako daleč je še do vašega doma?« je vprašal Jože, ki se je počutil zelo nelagodno. »Zakaj me kličeš Michael, doma v Indiji me še kure kličejo gangster. Peljem vaju k Capinu, kajti sedaj sta naša ujetnika!« je odvrnil »Michael«… 

Če vas zanima, kako so se dogodki iztekli, preberite drugo številko Bla- bla-ja!

Napisal: Blaž, 6.b