|
Zgodba, čisto drugačna, kot smo jih navajeni, saj spominja na ameriške kriminalke. Le preberite, tudi v Sloveniji imamo agente, kot je 007. Tajni agent 386 Jože, tajni agent tajne slovenske obveščevalne službe, znan pod številko 386, se je vozil proti New Yorku.Tam naj bi ga čakali ameriški agenti, ki bi znali slovensko.V Sloveniji so mu razložili, da bo napotke za akcijo dobil v Ameriki.Ko je čakal pri rdeči luči, je zagledal neznanca s pištolo v roki. Na srečo je bil prvi v vrsti pred semaforjem, zato je hitro speljal čez križišče. Izognil se je dvema avtomobiloma in za sabo zaslišal strel. Ohranil je mirno kri in odpeljal s prizorišča. Zavil je v najdražji hotel in si naročil sobo. V njej ga je že čakal listek. Na njem je pisalo: hfndbfhvjhd Iz žepa je hitro potegnil svoj dešifrirni listek in
sporočilo dešifriral. Sedaj se je glasilo nekako takole: V soboto ob 20:55! Čas, ki ga je prebil v hotelu, je bil zelo
razburljiv. V četrtek je v svoji sobi odkril mino, poleg nje pa uro, ki je odštevala
čas. Odkril jo je ravno pravi čas, saj je bilo na uri prikazanih le še 27
sekund. Vrgel jo je skozi okno. Eksplodirala je v zraku in neka starka, ki je
ravno takrat gledala skozi okno, je mislila, da gre za ognjemet.V petek je k
njegovi mizi prišel natakar s sumljivo dolgim nožem. S hladnim orožjem je
torej stopil našemu agentu za hrbet. Joža je imel veliko srečo, da ni odšel
v večna lovišča, saj je natakarja k mizi poklical drugi gost. Kaj se je
zgodilo z njim, vam raje ne bom povedal. Končno je prispela nedelja. Jože si
je preko glave poveznil kapuco in odšel proti Hilton hotelu. Odšel je ob
20.uri, da bi še lahko raziskal prostor. V javni govorilnici je našel pištolo,
pod bližnjim taksijem pa majhen nož. Ko je na njegovi ročni uri zapiskalo, se
je skril za avto in opazoval. Ni mu bilo treba dolgo čakati. Naenkrat se je iz
sence za govorilnico izluščila postava. Jože jo je opisoval, a ni mogel
odkriti njene identitete. Za hip je pomislil, nato pa stopil k njej. Vprašala
ga je, če je on Jože. Prikimal je. Postava je odšla v bar. Ustavila se je pri
vratih in mu pomignila, naj ji sledi. Jože je stopil za njo in prisedel k njeni
mizi. Rekla mu je: »Agent 386, dobrodošel v Ameriki, državi nasilja in mafije.
Poklicali smo te zato, ker te potrebujemo za neko stvar, za katero si zagotovo
slišal že v Sloveniji.« »O tem nisem slišal niti besedice. Še sanja se mi
ne, o čem govorite.« Postava je namrščila obrvi, nato pa spregovorila: »386,
naj povem kar na kratko. Stvar je takšna: Mafija je ugrabila predsednikovo ženo.
Javnost tega ne ve, saj je ne bi bilo smisla razburjati. Sem agent FBI in ti si
tukaj zato, da afero razrešiš. Poklicali smo te, ko smo izvedeli, da ima tako
majhna država, kot je Slovenija, zelo dobrega agenta, ki je že razrešil
primer, ko so teroristi ustrahovali svet z atomskim orožjem. Toda pazi! Mafijci
se ne bodo vdali tako zlahka, saj zahtevajo ogromno odkupnino. Vodi jih
zloglasni boter Al Capino.« »Smem vprašati, kako vam je ime, da bom vedel s
kom imam opravka?« »Moje ime je John Nickelson in sem zaposlen kot višji
agent. Moja razpoznavna šifra je 094. Veselilo me bo sodelovati z vami,« s
temi besedami mu je podal roko in snel kapuco. Jože je v kapuci opazil revolver
in nož. Odšla sta iz bara, kajti čakal ju je sprejem pri predsedniku. Ko sta
vstopila v Belo hišo, so ju pričakali štirje oboroženi možje. Odpeljali so
ju v predsednikovo pisarno. Tam sta vsa napeta uzrla predsednika, ki je bil še
bolj napet. Prvi je spregovoril John: »Pozdravljeni, gospod predsednik. V čast
se nama šteje, da lahko stojiva v tej sobi in se pogovarjava z vami na šest oči.«
(vse pogovore bom sinhroniziral, zaradi lažjega razumevanja) Jože in John sta
mu podala roko in sedla. Predsednik jima je živčen ponudil cigarete. Jože jih
je z gnusom odklonil, saj ne bi pokadil cigarete, pa če bi mu z brzostrelko
stal za hrbtom. Hvala, da sta prišla k meni v tem kriznem trenutku, ko so
ugrabili mojo Mary,« je rekel in se skoraj razjokal. John ga je pomiril: »Gospod
predsednik, dokler se za dogodek zavzema FBI, se nimate ničesar bati.«
Predsednik se je res nekoliko pomiril, nato pa se z zanimanjem obrnil k Jožetu: »386,
veliko sem že slišal o tebi, a zanima me, iz katere države prihaja agent, ki
prekaša vse moje in verjemite, da jih ni malo.« Jože, ki se je čutil
polaskanega, je odvrnil: »Hvala za pohvalo velecenjeni, prihajam iz Slovenije,
ki leži poleg Italije, Avstrije, Madžarske in Hrvaške. Nekoč je pripadala
Jugoslaviji, sedaj pa je samostojna država, članica OZN. V njej se rodil tudi
Leon Štukelj, ki je bil najstarejši olimpijonik na svetu.« Predsednik se je
namrščil, nato pa se mu je čelo razvedrilo, kar je verjetno pomenilo, da se
je spomnil. »Al Capina res sovražim,« je rekel, »in želim si, da bi mu čim
prej stopili na prste. Na voljo vam bom ponudil najboljšo opremo, s katero se
boste lahko rešili še iz tako kočljivih zadev.Če boste hoteli dobiti Capina,
boste morali najprej opraviti z njegovo desno roko Jackom. On opravi večino nečednih
poslov, ki jih naroči Capino. Želim vam obilo sreče in uspehov.« S tem je
bil sprejem pri predsedniku končan. Ko sta stopila iz hiše, je k njima stopil
osebek, ki je po čeljustih močno spominjal na Dr. Lecterja. Rekel je, da je
predsednikov tajnik in da ju vabi v svoj dom. Jožetu ni bil najbolj všeč in
je bil do njega nezaupljiv, John pa je kazal ravno nasprotno, saj se je veselil
obiska tako znane osebe, kot je predsednikov tajnik. Ko sta se usedla v avto,
sta na njegovem desnem licu opazila brazgotino, ki je močno spominjala na
brazgotino gangsterja v Indiji. »Kako daleč je še do vašega doma?« je vprašal
Jože, ki se je počutil zelo nelagodno. »Zakaj me kličeš Michael, doma v
Indiji me še kure kličejo gangster. Peljem vaju k Capinu, kajti sedaj sta naša
ujetnika!« je odvrnil »Michael«… Če vas zanima,
kako so se dogodki iztekli, preberite drugo številko Bla- bla-ja! Napisal: Blaž, 6.b |