Med 19.11.2001 in 19.12.2001 je na naši šoli razstavljal Ludvik Pandur. Za vtise učencev klikni tu.

LUDVIK PANDUR

 Novejšo likovno ustvarjalnost akad. slikarja, specialista Ludvika Pandurja, ki jo na tokratni razstavi predstavlja v izboru zadnjih dveh let,  lahko morda najbolje označimo kot metamorfozno slikarstvo, saj izrablja slikovno površino v smislu alkimične posode za izvajanje kontinuiranih in večpomenskih oblikovnih, barvnih,  kompozicijskih, motivskih, ikonografskih, simboličnih in tematskih preobrazb, ki pa so reverzibilna in evolucijska hkrati. Transmutacije se dogajajo tudi na področju  likovnega izraza, ki je sicer notranje trden, kot prima materia, dopuščajoč neprestano nastajanje novih antičnih, manierističnih, baročnih, impresionističnih, ekspresionističnih in asociativno-abstraktnih likovno prvinskih in vsebinskih interpretacij, ki se med seboj venomer prelivajo. Hkrati pa lahko opazimo tudi značilno prepletanje severnjaške ostrine z južnjaško mehkobo oziroma moškega in ženskega principa. Sinteza mitologije in stvarnosti je tako vseprisotna stalnica Pandurjeve programske likovne ustvarjalnosti,  kjer se srečujejo antične legende v neskončnih jadranskih in iberskih pejsažih z zgodnje srednjeveškimi germanskimi sagami v alpskih in predalpskih pokrajinah. In seveda pravljična dežela Štajerska, ki je hkrati izhodišče in stekališče Pandurjevega umetniškega in filozofskega delovanja,  neke vrste alkimičnega v.i.t.r.i.o.l.a., kjer človek po zaključenih procesih iniciacije najde lapis alchymicum v zemljinih nedrih, simbolu lastne duše, ki se zliva z animo mundi.

Izrazito globinsko-prostorsko učinkovanje na principih slikovitega sloga, skorajda neizčrpne koloristične kombinacije, kjer posredujejo tudi enakovredni nekromatski črno-sivo-beli odtenki vtis barvne pestrosti, klasični prostorski vozel kot osnovni kompozicijski princip, uglašen z na videz kompozicijsko improvizirano ekspresivno gestualnostjo na robu akcijskega izraza, modelacija s pomočjo ritmiziranih črtkanih in točkastih potez, ki jih mestoma povezuje zrahljano oblikotvorno linijsko omrežje, in kot posledica, značilno zvočno-gibajoče učinkovanje likovne celote, so morda najopaznejše značilnosti sodobne Pandurjeve slikarske produkcije.  Navkljub bogatim likovno teoretičnim in kritiškim analizam se zdi pravkar omenjeni, zvočno-kompozicijski vidik umetnikove ustvarjalnosti po krivici zapostavljen, saj je prav glasba, vključno s plesom (ob naravi in literaturi), njegov najbolj priljubljen medij, iz katerega črpa navdih za svoje "tabelne suite" ali "audio vizualne zapise na celuloznih nosilcih". 

Poteza, znak in objekt pomenijo Pandurju enakovredna semantična sredstva, katerih večplastno kriptografsko sporočilo lahko dojamemo šele ob pozornem opazovanju, ki pa prinaša zmeraj nekoliko drugačne zaključke, pač v skladu z metamorfoznim značajem likovnih del.

                                                                         Samostojni likovni kritik