|
V mesecu novembru v avli sole razstavlja dr. Vinko Weiland. Dr.Vinko Weiland, rojen 10. januarja 1930 v Mariboru, je mariborskemu občinstvu znan predvsem kot zdravnik specialist medicine dela. Nič manj ni znano, da se v prostem času ukvarja z botaniko, glasbo (je odličen pianist) in seveda s slikarstvom, ki mu je predan z vsem srcem. Pri dvanajstih letih mu je ravnatelj klasične
gimnazije rekel: »Ti boš ali pianist ali slikar.« Res je v štirih letih
klasične gimnazije neprekinjeno sodeloval na vseh likovnih razstavah in požel
veliko priznanj in laskavih ocen, vendar pa je najprej postal pianist in se štirideset
let ukvarjal izključno s klavirjem ter igral skladatelje od baroka do
romantike. Končno pa ga je premagala ljubezen do slikanja. Začelo se je, ko je
iskal darilo za prijateljico in ni našel ničesar ustreznega, zato se je odločil
in poslikal velik leseni krožnik in s tem darilom navdušil prijateljico.
Sledilo je še veliko število poslikanih krožnikov s tropskimi rastlinami, ki
danes skupaj z njegovimi zgodnjimi akvareli krasijo stene prijateljev v
Salzburgu. Njegov osnovni odnos v likovnih delih do vidnega
temelji na izkušnji osebnega doživljanja sveta. Prav tako se njegov »samorastniški«
odnos kaže tudi v odnosu do likovnega medija in likovne materializacije.
Neposrednost in osebno invencijo do motiva in slike dr. Weiland ohranja tudi v
delih, ki so nastajala v okolju likovne sekcije »Angel Besednjak«, kamor je
bil povabljen. Akademski slikar Slavko Kores, ki je vodil sekcijo, je o njem
dejal: »Njegova dela nastajajo v kratkem času, ki mu je za slikanje na
razpolago in na osnovi jasne predstave o tem, kaj hoče v ustvarjalnem zanosu
narediti. Zato so njegova dela manjšega formata, nastala na en mah, brez
korektur in drobnjakarstva. Pozna se mu klavir v barvah.« Pozneje so ga povabili v tečaj akademskega slikarja
in docenta za slikarstvo prof. Ota Rimeleja. V Rimelejevi skupini sodeluje še
danes. Oto Rimele je o njem povedal: »Za Weilandove podobe je značilna dvojna
prisotnost časa – čas, ki ga prinaša motiv, in čas, ki ga nosi avtor sam.
Oba se pojavljata kot dve referenčni točki njegovih podob. Čas, ki ga prinaša
motiv, je namreč zaznaven le s pronicljivim in natančnim opazovanjem motiva,
medtem ko drugi pravzaprav spreminja natančno obravnavo vidnega v
eksistencialno gestualnost, v oblike in barvo likovne materializacije.« Svoje slike je razstavljal na samostojnih in
skupinskih razstavah. 1988 Maribor:
»Amadeus« Skupinske razstave: 1995 Deutschlandsberg
(Avstrija): Galerie Eberle
|