Matjaž Plošinjak

10. 1. 2011

Mnogo oken v svet ...

Težko je ujeti spomine na list papirja. Težko jih je oklestiti, preoblikovati in jih oropati čarobnosti. Spominov je namreč ogromno, vedno več in moram priznati, da se tudi v štirih letih nabere kar nekaj prtljage ...

Štiri leta? Da, v ogromno stavbo Osnovne šole bratov Polančičev sem stopil v peti razred. Dobesedno smo prileteli z vseh mogočih vetrov v želji po znanju, nadgradnji in z zanimanjem po znanju latinskega jezika. Pa smo se kaj kmalu naučili simbioze in se privadili drug na drugega. Nato smo nadaljnja leta skupaj rasli, se razvijali, odraščali tako ali drugače. Bili smo izredno povezan razred. V ključnih trenutkih smo vedno tulili v en glas, med sabo smo si vedno pomagali in nekako smo znali upoštevati drug drugega. In verjetno je k temu pripomoglo to, da smo se v šoli bratov Polančičev dobro počutili. Seveda je vsak imel svoje trenutke in vsak je kdaj pa kdaj bil temen, čemeren.

Vendar je šola redko bila čemerna.

Prvi dan me je seveda impresionirala velika stavba in impozantna svetla avla. Kljub velikosti je šola imela dušo. Veliko oken. Fotogenično stopnišče. Palačinke pri urah gospodinjstva. Toplo in materinsko učiteljico matematike. Prijazno knjižničarko. In razumevajočo socialno delavko. Kajti šola so ljudje. Ljudje nosijo oziroma nosimo dušo.

In ob brskanju po predalih svoje glave, razmetavanju podstrešja in kodranju možganov mi na plan prihajajo vedno nove in nove peripetije.

Nikoli v življenju namreč ne bom pozabil, kako sem si na marmornih stopnicah drugega nadstropja v navadnih sobnih copatih presekal brado. In nato odhitel k uri latinščine. Seveda je cirkulacija krvi naredila svoje in moral sem na šivanje. Vedno se bom spominjal vseh mogočih živali, ki so bivale v učilnici za biologijo – od gekonov, pitona, do morskih prašičkov, paličnjakov in kunca.

Šola je seveda imela svoj čar tudi zaradi lokacije. Center starega mesta in bližina mestnega parka. Prav park je bil zelo priljubljena lokacija zbiranja in pohajkovanja po pouku in včasih tudi med poukom. Večkrat legalno, včasih pa tudi ilegalno.

No, da ne zaidem predaleč od Prešernove 19. Od tiste čudovite stavbe. Od stavbe z vrstami oken, ki so nam vedno omogočala sanjarjenje in miselne ekskurzije ter pobege v svoj svet, medtem ko je v realnem svetu potekal pouk.

Okna so nam omogočala poglede na vitke in elegantne breze, ki so se nežno pozibavale v vetru, okna so nam odpirala pogled na Piramido in še dalje v svet. In tako si lahko kadar koli poletel. Prepustil si se vetru, ki je zibal breze in z njih trosil semena. Prepustil si se domišljiji in skozi eno izmed oken poletel v svet.

In to nam je omogočila tudi šola. Oziroma ljudje v njej. Nekaj so nas naučili, veliko so pripomogli k temu, da smo se sami kaj naučili. Omogočili so nam, da smo se razvijali v smeri, kamor smo želeli. In naučili so nas predvsem leteti.

Zato sem po štirih letih z nostalgijo in rahlim cmokom v grlu odletel v svet z dvignjeno glavo. In s samozavestnimi zamahi kril.

Matjaž Plošinjak, učenec OŠ bratov Polančičev 1989–1997

Boris VolariÄŤ