Aglaja Falcieri

10. 1. 2011

Dragoceni spomini

»Dopusti mi,
da sem lep v notranjosti svoje duše
in da so vse zunanje lastnosti v harmoniji
z mojim notranjim bistvom.
Da bi imel modreca za bogatega
in da bi imel tolikšno bogastvo,
kot ga lahko nosi in prenese
samo človek,
ki obvlada samega sebe.«

(SOKRATOVA MOLITEV)

Danes, ko se dnevi vrstijo z vrtoglavo hitrostjo, ko nas vsakdanjik obvez potegne v svoj vrtinec, komaj še sledimo ustaljenim tirnicam izpolnjevanja potreb in dolžnosti. V brezglavem tekmovanju za dosego zastavljenih ciljev žal še prepogosto pozabimo na človeške vrednote in resnične potrebe, ki so hrana naše duše. Preprosto si ne vzamemo časa, da bi v naš urnik prioritet uvrstili tako dragocene trenutke človečnosti. Kot je že bilo zapisano:

»Vsak trenutek se lahko spet rodiš.
Vsak trenutek je lahko nov začetek.
To je izbira.
To je tvoja odločitev.«

(CLEARWATER)

Zakaj ne bi bil danes, sedaj, ta trenutek, trenutek naše odločitve? Začnimo, vrnimo se med dragocene spomine našega otroštva in mladosti.

V času našega brezskrbnega otroštva smo čistih src in neomadeževanih misli vse, kar smo doživljali, sprejemali povsem neobremenjeno, ne da bi se zavedali prave vrednosti. Po mnogih letih in mnogih življenjskih izkušnjah, ko smo odločno vstopili v svet domnevne zrelosti, so nam ti spomini lahko neprecenljive vrednosti. Z nostalgijo se spominjam mnogih trenutkov, ki sem jih doživela v šolskih klopeh. Nekatera neprijetna doživetja (bilo jih je malo) so izgubila okus grenkobe, ostal je le poduk, ki ga šele sedaj, ko gledam na celoto z zrelostjo odraslega človeka, lahko cenim. Vedra doživetja so še danes kot biser v zbirki mojih spominov.

Kot majhni otroci, polni pričakovanj, smo vstopili na prvi šolski dan in sedli v šolske klopi z nešteto neizrečenih vprašanj, ki so se zrcalila v naših očeh. Nekateri rahlo prestrašeni, drugi zagnano vedoželjni, večina pa razposajeno radovednih. Profesorica Ida Krmelj nas je vse z zaščitniško nežnostjo, a mnogo odločnosti vpeljala v svet učenja in nalog. Še danes živo pomnim njen mili izraz v očeh, ko me je ljubkovalno poimenovala »moja avša mala«. Srečna in ponosna sem bila na te trenutke nežnosti. Kot živo nasprotje njeni mirnosti nas je prof. Anica Kopše, zmeraj polna življenjske energije, spodbujala k učenju še v najbolj turobnih zimskih dneh. Resnicoljubna in odkrita prof. Sevčnikar, zakladnica tolikega znanja, vešča v mnogih povsem življenjskih stvareh, je še danes globoko v mojem srcu. Naš značaj je oblikovala tudi prof. Gosak z železno roko v žametni rokavici. Razumevajoča prof. Danica Gotlih, ki mi je bila tako pri srcu, je bila vedno pripravljena prisluhniti, čeprav smo ji pogosto ponagajali. Železni mož z neomajno disciplino, prof. Tancer je prav gotovo pustil globoke sledi v našem otroštvu. Prav posebno mesto v mojem srcu pa ima prof. Zora Ledinek, ki je s svojo neizprosno natančnostjo preizkušala zmogljivosti našega spomina in nas urila v vztrajnosti. Čeprav sem kdaj potočila kakšno solzo, je vsaka postala zlato, ko sem »gulila« klopi Prve gimnazije in mi vsa štiri leta ni bilo treba odpreti slovenske slovnice. Take so bile zasluge naše Zore, ki je zora mojega hrepenenja po znanju. Od takrat namreč z navdušenjem prebiram vrstice raznih modrosti tega sveta in jih poskušam tudi v praksi uporabiti.

Pogosto se vrnem v spominih v čas otroštva in pobrskam med spoznanji, ki ste mi jih vi, učitelji, posredovali s svojo skrbnostjo in neposrednostjo. Prav vsak izmed vas, ki vsakodnevno posredujete dragoceno znanje mladim upom, ste pripomogli k temu, da smo postali, kar smo. Bili ste nam zgled, nam pomagali pri prvih večjih odločitvah, oblikovali naš značaj. V nas puščate tihe sledi, saj se vas še po mnogih letih tako živo spominjamo. Uspeh, ki smo ga v življenju pri čem dosegli ali ne, nima pomena. Šteje le ves trud in energija, ki ste ju vložili v nas odraščajoče. Gotovo bi se mnogi, ki prebirate te vrstice, strinjali z menoj, da je življenjska resnica v trditvi ANTOINE DE SAINT-EXUPERY-ja:

»Kdor hoče videti,
mora gledati s srcem.
Bistvo je očem nevidno.«

Tudi vi, učitelji, ste med svojim delovanjem gledali na nas s srcem. Zato lahko rečem, da se zares z nostalgijo spominjam »zlatih časov«, ki sem jih preživela med vami. Želela bi, da vsi vedo, kako zelo dragoceni so zame, prihajajočim generacijam pa želim, da bi znale uživati v vašem varnem okolju in da bi znale ceniti vaš trud.

»Kakor se narava
leto za letom drami v toplo pomlad,
tako lepi spomini nenehno razžarjajo
ogenj veselja in življenjske moči v človeškem srcu.
Z njimi zasije želja,
da bi bili znova vsak trenutek skupaj
in bi zmogli povrniti vse dobro,
s katerim smo bili obilno obdarjeni.«

Aglaja Falcieri, učenka OŠ bratov Polančičev 1983–1991

Boris VolariÄŤ