Zoran Predin

10. 1. 2011

Dedek Božič

»Poslušaj, nekaj se premika!«

V kuhinji, v prvem nadstropju Krekove ulice 12, v Mariboru, leta 1969, nekaj po 20. uri zvečer smo trije otroci in navidezno brezbrižna mama čakali, da Dedek Božiček pristane na strehi nad vhodom našega bloka in nam prinese skozi namenoma odprto okno pod jelko darila. Tanka, lesena, vedno zaprta premična vrata med kuhinjo in dnevno sobo so skozi svoje špranje prepuščala skrivnostne šume in zvoke pravljičnega bitja, ki se je smukalo okoli jelke.

»Psssst! Je že tu! Slišiš, kako momlja in sika skozi brado!«

Po mamini razlagi, že od nekdaj je bila Peterletov komandos, nam je darila nosil takrat ilegalni Božiček, po očetovi pa seveda uradni Dedek Mraz. Nam otrokom je bilo seveda popolnoma vseeno, kdo je zadnji nosilec darilne štafete. Zanimala so nas darila.

»Auuuuu, jebemti!« je zadonelo iz dnevne sobe. Slišali smo, kako je nekdo padel in glasno preklinjal. Stekli smo skozi kuhinjo in predsobo v dnevno sobo in zagledali grozljiv prizor. Naš ata je ležal na porušeni novoletni jelki, med darili, se držal za nogo malo pod kolenom, v višini, ki je ustrezala višini naše mizice v dnevni sobi in glasno oznanil: »Skoraj bi ga ujel. Zgrabil sem ga za rob plašča, da bi ga povabil na makovo potico, pa se je prestrašil in me potegnil za sabo. Potem sva padla in on je hitro skočil skozi okno.«

Dobro se je izmazal. Kapo dol!

Danes je božični čas izgubil pridih praznovanja na skrivaj. Ravno obratno. Postal je deklarirano pretiravanje, dokazovanje mlade demokracije, ki ob zvokih petard glasno oznanja uspehe svoje ekonomije. Obe sivi bradi prodajata vse, od mobilnih telefonov do higienskih vložkov s krilci. Čakam samo še na dober pornič: Božiček, Dedek Mraz in Ana Kurnikova na medvedji koži pred žarečim kaminom vrtijo prazno flašo šampanjca. Jeleni pa besno gledajo skozi okna. Božični večer. Ljudje ga praznujejo v supermarketih, v kontaktnih radiotelevizijskih oddajah, kmalu bodo kamere postavili pri slavnih osebnostih doma, da bo lahko ves svet videl, kakšno darilo je dobila vaša najljubša pevka in kako zanič kekse je spekla gospa ministrica. Praznujmo skupaj pred malimi ekrani v spalnici Slovenke leta, pokukajmo v hladilnik selektorja Srečka in večerjajmo v družbi predsedniških kandidatov. Postali smo ena velika družina. Država nam peče potico, država nam poje Sveto noč. Še za nazaj.

Prazniki imajo svojo mero. Prvi maj moramo praznovati skupaj, vsi, vse mesto, vsa država. Na bregu kakšne reke se speče vola, hektolitri stečejo v grla, zapojemo, zaplešemo, v kakšnem grmu naredimo novega Slovenca in to je to. Na dan državnosti se politiki skregajo okoli zaslug, okrnjena proslava začudi tuje diplomate, v paradi manjka naša edina podmornica in to je to. Ob barvanju jajc se obarvamo v rdeče in črne. Vsako leto znova. To je to. Pisanka.

Zame je božič intimen družinski praznik. Praznik po meri družine. Včasih se dobimo pri starših, včasih pri nas, bratje in sestre z otroki. Pripovedujemo si iste zgodbe, pogrejemo stare zamere, naredimo kakšen nov načrt, obljubimo si, da se bomo bolj pogosto obiskovali. Podarimo si darila in uživamo v otroških vriskih. Spomnimo se vseh, ki niso z nami in žal nam je za vse, ki nimajo možnosti praznovati tako kot mi. V sebi molimo za mir in zdravje.

Moj oče je hotel nam, Titovim pionirjem, ujeti Božička, pa mu ni uspelo. Danes je Božiček ujetnik naših pretiravanj, Tito pa postaja pravljično bitje. Ni nekaj narobe?

Zoran Predin, učenec OŠ bratov Polančičev 1964–1972

Boris VolariÄŤ