Olimje v torek

3. 11. 2010

Prvi dan v Olimju smo speljali po planu. Po namestitvi v apartmaje smo se, ozirajoč v nebo, odpravili v živalski vrt. Gospodar nam je razkazal lame, noje in serijo zanimivih pernatih živali. In najmanjše konje na svetu. Ob vrnitvi nas je že čakalo okusno kosilo.

Ker velevajo didaktični principi, da po kosilu ne velja takoj intenzivno delati, ampak je dobro najprej malo počivati, smo si vzeli eno uro prostega časa za počitek. Je pa res, da so si otroci definicijo počitka tolmačili drugače, kot sta si to zamislila mentorja…

Ob pol dveh smo se zbrali v učilnici in pričeli z delom. Ponovili smo vse o učenju in se lotili spomina in mnemotehnik. Naučili smo se sestaviti kratice in rime, ki nam bodo v pomoč pri pomnjenju, spoznali metodo asociacij za pomnjenje številk in sestavili akrostih, ki nam bo v pomoč, da ne bomo pozabljali. Istočasno so v sosednjem prostoru neki Italijani jedli pico, a osebje nam je zagotovilo, da bodo to počeli tiho in za nas nemoteče. Italijani so si definicijo tišine tolmačili drugače, kot si je to zamislilo osebje… Ampak, lepo vas prosim, kdo pa je že videl tihe Italijane?

Popoldan smo imeli dobro uro prostega časa. Fantje so ga preživeli na igrišču, dekleta v apartmajih, mentorja pa na poti od ene do druge lokacije. Ob pol petih smo ponovno pričeli z delom. Nadaljevali smo z osvajajem mnemotehnik in se naučili dodatnih trikov, kako prelisičiti lasten spomin. Vključevali smo notranjo kamero, stiskali možganski enter, spoznali vizualizacijo, metodo SD in še kaj. Odslej nikoli več ne bomo pozabili narediti domače naloge. Še sploh, če nas bo nanjo spomnila mama…

Za večerjo je bila pica. Pojedli smo veliko, osebje, ki bi morda pomislilo, da smo med večerjo bili preglasni, pa bi radi spomnili na Italijane nekaj ur nazaj! Po večerji je sledil kviz o Sloveniji. Dobili smo štiri finaliste.

Ob devetih smo se odpravili v sobe z navodilom, da imamo prosto, vendar le do desetih, takrat pa v vseh sobah pogasnemo luči. Ob desetih so učenci pravilno ugotovili, da v našem objektu ni nobene ure, mentorja pa sva se čudila, kako je mogoče, da mobilni aparati učencev vsebujejo funkcije, ki omogočajo internet, vse mogoče igrice, televizijo, prenašanje podatkov in ne vem, kaj še vse, ne pa tudi ene preproste ure. Ali pač?

Petnajst minut čez deseto je bila v vseh sobah tema in tišina. Če pa že kje ni bilo čisto povsem tiho, smo se spomnili definicije tišine, kot jo razumejo Italijani…

Darko Hederih