Irena Polak Fištravec

10. 1. 2011

Spomini na generacijo 1969 - 1977

V letih, ko se zavedaš, da sta čas in prostor res relativna, da je vse sedaj in zmeraj, da se vse na nek način ponavlja – še posebej v letih, ko si mama dveh osnovnošolk – je res nenavadno ozreti se in soočiti z leti, ko si sam drsal šolske klopi.

Bili smo generacija, ki še ni ničesar vedela o otrocih iz epruvete, o umetnem srcu, računalnikih, mobilnih telefonih – bili smo srečni že, če smo premogli televizor in tista dva ali, uf, luksuz!, tri programe, ki jih je polovila sobna antena. Vsekakor generacija, ki je sanjarila o nedotakljivem vesolju (dlje kot do Lune človek še ni segel), predvsem pa generacija, ki je začela hoditi v šolo v »uniformah« – šolskih plaščih indigo modre barve (o »indigo otrocih« prav tako še ni bilo ne duha ne sluha), generacija, ki je s titovko na glavi in z rutico okoli vratu postala najprej pionir/-ka, nato mladinec/-ka, predvsem pa je prisegla Titu in domovini (»Za domovino, s Titom naprej!«).

Tako zelo smo verjeli v tisto našo skupnost, da je bilo vse naše življenje, dihanje, učenje prežeto z njo.

Najlepše pa me pogreje spomin, da smo se igrali, veliko igrali in družili: med dvema ognjema, zemljo krast, ravbarje in žandarje, frnikole, gumitvist, kraljica, koliko korakov smem do vas, tudi »fuclali« smo radi z našimi parami in dinarji (če smo jih imeli!) …

Nadarjena za govor, nastopanje in deklamiranje sem sodelovala na vseh razrednih in šolskih prireditvah ter z dramskim krožkom pod Partljičevim vodstvom na nekaterih mestnih in republiških dogodkih. In proslavljalo se je takrat veliko. Kot telovadka sem v ljudskem vrtu kar nekajkrat pomagala soustvarjati skupinske slike ob »dnevu mladosti«, predvsem pa sem vsako leto zagrizeno in predano nosila kurirčkovo torbico – pionirčki smo jo imeli za neke vrste mini štafeto mladosti.

Predano, se mi je zapisalo. Res. Vse dokler v višjih razredih osnovne šole nismo postali malce predrzni, svojeglavi in razmišljujoči.

Še danes ne znam pojasniti natanko, kaj me je pičilo, ko sem svoji skupini kurirjev predlagala: »Dajmo jim sunit kurirčkovo torbico!« (Najbrž je vzrok nekje med vrsticami vseh zgodb, pravljic in črtic o kurirjih, ki so jih prestregli, jim zasegli pošto, nekatere celo ubili – zgodb, v katere smo tako zelo verjeli, da smo jih celo podoživljali). In smo jo res. Sunili namreč.

Bila je to OŠ Maksa Durjave. Najprej smo jim kot Polančiči predali torbico, nekako razvozlali njihovo geslo in naslednji njihovi ekipi torbico prevzeli nazaj. Ponosni, spodbujeni in gnani od trofeje, ki smo jo izmenično, kot vroče žemljice, nosili preko ramen, smo se napotili naravnost pred OŠ Maksa Durjave, kjer je bila na dvorišču zbrana vsa učiteljska srenja z učenci vred. Spominjam se samo, kako ponosno sem zakorakala proti mikrofonu, ki je čakal na vse kaj drugega kakor na moje besede, ki so se razlegle nekako tako: »Mi, kurirji OŠ bratov Polančičev, vam svečano sporočamo, da smo v zasedi zasegli vašo kurirčkovo torbico!«

Sledila je osamitev predrznih kurirjev v ravnateljičini pisarni, telefonijada na relaciji Durjava-Polančič in vsi skupaj smo pridelali vsaj pisni opomin, če ne že ukor.

Pridna odličnjakinja Irenca je čez noč postala Irena in kdor me pozna, ve, da ostajam zvesta sama sebi in še zmeraj rada razmišljam s svojo glavo.

Irena Polak Fištravec, učenka OŠ bratov Polančičev 1969–1977

Boris VolariÄŤ