Martina Rajšp

10. 1. 2011

»Mi smo šola slavnih bratov, bratov dveh junakov ...«

… so prepevali učenci višjih razredov, ko smo tistega daljnega 1. septembra 1976 skupaj s starši vstopali skozi ogromna stara vrata z Aškerčeve ulice in se skrivali za maminimi krili v nekdanji telovadnici, danes učilnici petega razreda. Bilo je včeraj, ko nas je tovarišica Ada sprejela v svoje naročje in postala zame sinonim učiteljice z veliko začetnico. Moja Ada me je spremljala in me spremlja še danes – ostala je svetla zvezda, ki ji še sledim. Naučila nas je odprtosti, prijaznosti in strpnosti, kolegialnosti in pravičnosti. Torej vsega tistega, kar v današnjem svetu ni več vrlina.

Sledile so ji še druge tovarišice in tovariši, ki so vsak zase vlepljali svoje kamenčke v krasen in velik mozaik mojih spominov na prve korake v svet samostojnosti in učenosti.

To je bilo tudi obdobje prvih pravih prijateljstev, ki trajajo še danes. Ja, moja Melita je z mano že 31 let.

Naučili pa so nas naši »Polančiči« graditi gradove visoko v oblakih (še posebej hvala tebi, tovarišica Majda), tam smo bili kralji in kraljice svojih sanj ter to poskušali v resnici tudi postati. Naučili smo se »ne biti zadovoljen« z drobtinami, poslali ste nas kot rakete daleč navzgor.

Noro dobro je, ko se vračam, sedaj službeno, v svojo šolo. Vsak prostor nosi svojo zgodbo, ki vrejo iz moje podzavesti – tam je sedela Danila, ko je brala, tam je Milan lovil Marka in tam sta sedeli Edita in Valerija. Tam pa je bil še Bojan, ja, takrat je še bil ...

Ja, tovarišica Ada, dolgo je od takrat, midve pa sva še kar »Polančički«, kaj?

Martina Rajšp, učenka OŠ bratov Polančičev 1976–1984

Boris VolariÄŤ