Olimje - tretja tretjina

7. 5. 2010

OLIMJE, TRETJA TRETJINA

Dopoldan je potekal po ustaljenem urniku. Vstajanje, zajtrk, dopoldansko delo. Vmes smo pripravili prtljago in za silo pospravili sobe.

Vsebinsko nas je zadnji dan čakalo najzahtevnejše delo. V eni skupini smo morali akumulirati celotno pridobljeno znanje o ustvarjalnosti in po metodi prisilnega povezovanja ustvariti originalne zamisli, v drugi skupini pa smo bili bolj praktični. S pomočjo vnaprej podanih materialov in predmetov smo ustvarjali originalne, koristne in uporabne izdelke. Kar povprašajte otroke, kaj vse je nastalo…

Kosilo je bilo po meri otrok – dunajski, pomfri in solata. In sladica, seveda! No, baje je bila najprej celo juha – tako smo vsaj sodili po jušnikih, a jih nismo odpirali. Ostalo je zgolj pri domnevi… Če človek ve, da sledi dunajski zrezek, res ni čas za eksperimentiranje!  

Kmalu po kosilu smo se odpravili v hišo čarovnic, ki bi jo naj obiskali že včeraj, a smo spremenili plan. Po slabi uri hoje smo prispeli na rob gozda, kjer si roko podata znanost in umetnost, robotika in etnologija, Bedanec in Batman in še bi lahko naštevali. Za ene impozantno, za druge kičasto. Med nami je bilo več drugih.

Čeprav je bilo v nasprotju z našim prvotnim planom, smo za pot nazaj naročili avtobus. Zadnji hip smo se namreč spomnili, da smo vendar na Taboru za spodbujanje ustvarjalnosti, na katerem predvsem izumljamo nove ideje, hojo pa je že davno pred nami – od tega je več kot milijon let, izumil homo erectus, kajne?

Klopi nas tudi zadnji dan niso izneverili. Tokrat so ohranili starost in spremenili spol žrtve. Odkrili smo en primerek in ga strokovno odstranili, starše pa prosimo, da opravijo nadaljnje preglede.

Ker smo mentorji bolj previdne pasme, smo prispeli na železniško postajo že štirideset minut pred prihodom vlaka (mimogrede, Podčetrtek ima – podobno kot New York – tri postaje vlaka – Aqualunga, Terme in Center).  Dekleta so ugotovila, da je štirideset minut ravno pravšnje obdobje za nakupe v bližnji trgovini, fantje pa, da je štirideset minut pravzaprav dvakrat dvajset minut – se pravi, dva polčasa. In, ker je bila žoga ravno pri roki (beri: nogi), nedaleč stran pa parkirišče (beri: igrišče), pač niso odlašali…

Izrazi na obrazih staršev in otrok ob srečanju na mariborskem kolodvoru so povedali več, kot se da opisati na tem mestu. Zato se naj ob koncu v imenu mentorjev zahvalim staršem, da so nam zaupali otroke, vodstvu šole, da nam je Tabor omogočilo, učencem pa za aktivno in ustvarjalno udeležbo.

Darko Hederih