Lep torkov pozdrav iz Poreča...

16. 6. 2009

Poreč, 16.06.2009

Drugi dan naj začnem z najpomembnejšim: še vedno smo vsi zdravi, dobre volje in brez poškodb. Kanček domotožja pa je prav tako dokaz zdravja, kajne? Pohvalno je tudi, da tukaj v VIRCu vsi, razen enega, ves čas opravljamo delo, zaradi katerega smo prišli. A o tem kaj v nadaljevanju.

Dolžan sem še poročilo o zaključku včerajšnjega večera, se pravi o spanju. Moja predvidevanja so se uresničila – hišni red sploh ne ve, kdaj mi dejansko zaspimo. No, ob polnoči je vendarle zavladala tišina in tako je bilo s kakšno izjemo do pol osmih zjutraj.

Ponovno se je zapletlo pri hrani, tokrat že pri zajtrku. Gostitelji so verjetno spregledali, da smo Polančiči v projektu 'Zdrava šola' in so nam ponudili čokoladni namaz, mi pa tudi nismo komplicirali in smo ga brez ugovarjanja pojedli.

Ocenjevanje sob smo učitelji opravili v duhu naših dogovorov, torej z veliko mero tolerantnosti. Otroci so obljubili, da se bodo pri pospravljanju še bolj potrudili, mi pa smo prisegli, da bomo slike interiera uporabili zgolj v interne namene…

Po zajtrku smo se peš odpravili v Poreč, kjer nas je čakala ladja 'Monvi' s prijazno posadko. Morje je bilo ravno toliko razburkano, da smo bili med vožnjo vznemirjeni, ne pa tudi toliko, da bi bili prestrašeni. V Rovinju smo se izkrcali in opravili obvezne nakupe. Mi, ki nas tu že dobro poznajo, smo imeli pri nakupih dvajset odstotkov popusta, vsi ostali pa prav tako. Domov bomo prinesli kilograme plišastih medvedov, gumijastih žog, čudovitih školjk in drugih prijaznih spominkov. Dva razloga sta za to; prvi je izostren socialni čut otrok, drugi pa groba prepoved nakupa vodnih in drugih pištol s strani nas, mentorjev.

Kosili smo kar na ladji, potem pa je sledil kratek postanek v Vrsarju, kjer smo se kopali, sončili, lizali sladoled, skakali na trampolinu in se žogali. Pozno popoldan smo se ponovno vkrcali na ladjo in odpluli v smeri Poreča. Tja smo prispeli vsi, razen enega desnega natikača številka 37, ki je predčasno končal v valovih. Starše, ki bodo letos letovali na Jadranu naprošamo, da ga v primeru najdbe jeseni pustijo v tajništvu šole.

Tukaj je tudi danes velika vročina in še vedno rahlo piha, temperatura vode pa je takšna, da se vsi otroci brez obotavljanja zapodijo v vodo, kakorhitro jim to dovolimo. Praviloma lovimo senco ali se vsaj izognemo največji vročini, pridno se mažemo in se zaščitimo s kapami, majicami… Odkar je eden od učencev ugotovil, da je dobro zdravilo proti vročini sladoled in je to povedal še ostalim, pa sploh ni problema…

Za večerjo so bili makaroni, v času, ko to pišem, pa so otroci že zasedli športne površine v Vircu. Ob desetih bo hišni red od nas zahteval, da ugasnemo luči in utihnemo, ampak saj veste, hišni red sploh ne ve, da se še nismo umili in da moramo še nekaj nujno sporočiti sošolcu, ki pa je – kak slučaj - prav v sobi, ki je od naše najbolj oddaljena…

Aja, skoraj bi pozabil. Sprašujete, kdo je nepridiprav iz prvega odstavka, ki tukaj ne dela prav veliko? Zdravnik vendar! Vsaj zaradi nas bi lahko ostal kar doma in držite pesti, da tako ostane še naprej…

Lep torkov pozdrav iz Poreča!

Darko Hederih