Sreda v Olimju

21. 10. 2010

Tretji dan v Olimju ni bil nič manj dinamičen kot prva dva. Dopoldansko delo je bilo namenjeno samozavestnemu nastopu pri spraševanju za oceno in nekaterim elementom nebesedne komunikacije. Naučili smo se, kako učitelja prepričati, da vse znamo, tudi če nič ne znamo. No, ali pa vsaj tega, kako takrat, ko znamo, to tudi pokazati.

Odhod v čokoladnico, ki je bil planiran takoj po kosilu, smo najprej preložili zaradi dežja. Nadomestili smo ga z uro, v kateri smo spoznali študijsko metodo prebijanja skozi besedilo. Učenci so pokazali pravo mero zavzetosti in spretnosti. Še sploh glede na dane okoliščine. Če ne veste, o čem govorim, si skušajte predstavljati, da vam nekdo obljubi možnost nakupa čokolade v neomejeni količini in najrazličnejših oblik, potem pa vam nenadoma sporoči, da nakup odpade, namesto tega pa boste morali pomiti vsa okna v stanovanju, denimo…

Če ne vi, pa je vreme razumelo stanje našega duha in je nehalo deževati. V čokoladnici so bili tega veseli, saj so podvojili dnevni izkupiček, pisec teh vrstic pa malo manj, saj se bo posledično podvojil tudi volumen prtljage učencev, le to pa je že sem grede le ob skrbnem zlaganju uspel zložiti v prtljažnik avtomobila. 

Popoldan smo nadaljevali z dopoldanskim delom in uspešno zaključili učni sklop zapisovanja. Premaknili smo se ob igrišče, kjer je prostor za piknik. Razdelili smo si delo, spekli čevapčiče, narezali zelenjavo, pripravili priloge, natočili pijačo in uživali ob večerji, ki smo jo sami pripravili. Da bi olajšal delo vsem bodočim organizatorjem piknikov za trinajstletnike, naj povzamem: Povprečen trinajstletnik poje tričetrt male lepinje, štiri čevapčiče in pol, četrt hrenovke in nič paradajza. Povprečna mačka, ki preži na vsak grižljaj taistega trinajstletnika, je le čevapčiče, pa še te pod pogojem, da so ravno prav zapečeni…

Zvečer smo pisali akrostihe in še enkrat spoznali njihovo uporabnost v cilju boljšega pomnjenja. Povprašajte malo učence, kako zadeva deluje.

Ker so se učenci vse dni držali dogovorov, sva mentorja presodila, da ne bo nič narobe, če jim zadnji večer dovoliva, da so pokonci do enajste. In spet sva se nekaj naučila: kavč, ki je na videz namenjen za dva, lahko po potrebi nudi zatočišče enajstim osebam. Seveda, če so le te dovolj sproščene, ravno prav razposajene in če držijo skupaj. In če so mladi, kakopak. In prav takšna je skupina učencev, ki se je tokrat zbrala v Olimju.

Darko Hederih