Lep pozdrav iz Poreča zadnjič

21. 6. 2011

Za zadnji dan v Poreču smo prihranili aktivnosti, ki se jih otroci še posebej veselijo. Kmalu po zajtrku smo se odpravili na nekoliko oddaljeno plažo, kjer smo opravili plavanje na čas. Zmagali so - vsi. Res je, razglasili smo tiste, ki so razdaljo preplavali v najkrajšem času, a bolj pomembno je, da so vsi učenci uspešno prestali preizkus in napredovali od zadnjih meritev, ki so jih opravili v Pristanu.

Ostalo nam je še nekaj časa za prosto plavanje in nekaj denarja za sladoled, čeprav tega drugega manj. Vsi otroci si pač ne znajo razporediti denarja po dnevih, tako da je bilo število kepic sladoleda na plaži v obratnem razmerju s številom dni, ki so minili od našega prihoda... Ampak, saj tu smo zato, da se učimo in nabiramo izkušnje, mar ne?

Po kosilu smo se lotili delovnih zvezkov in učitelji smo bili kar ponosni, ko so se naši stanovski kolegi čudili, kako uspemo učence motivirati za učno delo.

Ob pol štirih smo se odpravili na plažo z namenom, da bi se spustili po toboganu. Na licu mesta smo bili učitelji, čeprav vsega navajeni, razočarani nad odnosom lastnika tobogana, poleg tega pa smo presodili, da za varnost ni stoodstotno poskrbljeno. Zato smo se odločili, da aktivnost izpustimo, denar, ki smo ga v ta namen pobrali, pa reinvestiramo v sladoled ali vrnemo učencem. 

Zadnje ure na plaži smo tako preživeli v vodi, potem pa se odpravili na večerjo. Po večerji so se desetletni otroci v pol ure spremenili v koketne najstnike. Povedano drugače, pripravili smo se za obisk v discu. Tam smo podelili priznanja in nagrade, odigrali nekaj zanimivih točk zabavnega programa, potem pa počeli to, kar se pač počne v discu, se pravi - plesali.

Posledično je prišlo do rahlega zamika pri spanju. Ja, nekoliko smo bili pozni, potrebno je bilo opraviti najnujnejše v kopalnici in umiriti misli, kar pa - no, kar spomnite se vaših najstniških plesov - ni vedno povsem enostavno.

Naj vas spomnimo - dobimo se jutri, v sredo ob devetnajstih pred akvarijem. Spoznate nas po rahlo zagoreli koži in zadovoljnem nasmehu na obrazu, učitelje pa tudi po dodatnih, sekundarnih znakih utrujenosti, kot so ... no, kar sami presodite!

Darko Hederih