Učenka OŠ bratov Polančičev 1968–1976
Tole pišem med krompirjevimi počitnicami. In še vedno se mi zdi smešno, da se tako imenujejo. Kot se mi zdi tudi nepojmljivo, da imajo otroci, komaj sploh dobro začnejo šolsko leto, že počitnice! Mi smo morali na ene in edine, če seveda ne štejem poletnih, čakati do srede januarja. In še marsičesa, kar je danes samo po sebi umevno, takrat ni bilo, bilo pa je kup drugih reči, ki se danes (tudi meni) zdijo smešne, trapaste ali poneumljajoče.
VečSem na Zarjo smo prišli
da bi se nasmučali
po smučišču sem in tja,
malo smuka, vijuganja.
Bejbiko, Sleme
smo kar razrili
na Arehu, Piskru
se v mlaki utopili.
Raziskali smo skrite planinske poti
razkrinkali škratove zvite laži.
Zvečer, ker zaspani še nismo bili
naučil nas čarovnik je vseh vragolij.
Vsi zdravi smo šolo v naravi prestali,
smo imeli se krasno, še več se smejali
zdaj čas je, da vrnemo se do dolin,
a v srcu ostal bo topel spomin.
