Učenka OŠ bratov Polančičev 1968–1976
Tole pišem med krompirjevimi počitnicami. In še vedno se mi zdi smešno, da se tako imenujejo. Kot se mi zdi tudi nepojmljivo, da imajo otroci, komaj sploh dobro začnejo šolsko leto, že počitnice! Mi smo morali na ene in edine, če seveda ne štejem poletnih, čakati do srede januarja. In še marsičesa, kar je danes samo po sebi umevno, takrat ni bilo, bilo pa je kup drugih reči, ki se danes (tudi meni) zdijo smešne, trapaste ali poneumljajoče.
Več
Ne šest, sedem milijonov se jih je zbralo v zaklonišču Metalne, kjer je na ogled instalacija, ki opominja. Opominja tako, kot celotna prireditev, da je sreča v nasmehu, v drobnem trenutku, v prijateljstvu, v druženju, v svobodi in v ohranjanju vsega, kar šteje. Ja, smo skrivoma obrisale oči in si zaželele, da se vojna ne bi več nikoli zgodila in da se neha tam, kjer te sreče nimajo.
