Bili smo Polančiči

Zvezdana Bercko

Učenka OŠ bratov Polančičev 1968–1976

Tole pišem med krompirjevimi počitnicami. In še vedno se mi zdi smešno, da se tako imenujejo. Kot se mi zdi tudi nepojmljivo, da imajo otroci, komaj sploh dobro začnejo šolsko leto, že počitnice! Mi smo morali na ene in edine, če seveda ne štejem poletnih, čakati do srede januarja. In še marsičesa, kar je danes samo po sebi umevno, takrat ni bilo, bilo pa je kup drugih reči, ki se danes (tudi meni) zdijo smešne, trapaste ali poneumljajoče.

Več
Dragi učitelji, strokovni sodelavci in vodstvo šole!

 

Precej nenavadno leto je za nami,
navkljub temu nas prav nič ni uspelo odtujiti,
z vašo pomočjo in trdim delom nam znanje,
celo nove spretnosti je uspelo osvojiti.

 

Stiskov rok, objemov srčnih letos žal ne bo,
v oči le na daljavo se mogoče je zazreti,
a, ker besede meja ne poznajo — k sreči,
mi zahvale in voščila vsaj na ta način dano je izreči.

 

V teh tednih dnevi kar prekratki so se zdeli,
opravljeni nalogi znova in znova druga je sledila,
toda kaj kmalu vse odšlo bo v pozabo, energija se bo povrnila,
ko v prazničnih dnevih miza od dobrot se bo šibila.

 

Želim Vam zdravja, miru, zadovoljstva, sreče,
v krogu dragih Vam naj srce zapoje in duša zaigra,
nove preizkušnje, cilji v kratkem bodo spet pred nami,
staro leto naj zatorej v duhu optimizma se izteče.

 

Prijazen predprazničen pozdrav, vaša Gaja