Učenka OŠ bratov Polančičev 1976–1984
»Mi smo šola slavnih bratov, bratov dveh junakov ...«
… so prepevali učenci višjih razredov, ko smo tistega daljnega 1. septembra 1976 skupaj s starši vstopali skozi ogromna stara vrata z Aškerčeve ulice in se skrivali za maminimi krili v nekdanji telovadnici, danes učilnici petega razreda. Bilo je včeraj, ko nas je tovarišica Ada sprejela v svoje naročje in postala zame sinonim učiteljice z veliko začetnico. Moja Ada me je spremljala in me spremlja še danes – ostala je svetla zvezda, ki ji še sledim. Naučila nas je odprtosti, prijaznosti in strpnosti, kolegialnosti in pravičnosti. Torej vsega tistega, kar v današnjem svetu ni več vrlina.
Sem na Zarjo smo prišli
da bi se nasmučali
po smučišču sem in tja,
malo smuka, vijuganja.
Bejbiko, Sleme
smo kar razrili
na Arehu, Piskru
se v mlaki utopili.
Raziskali smo skrite planinske poti
razkrinkali škratove zvite laži.
Zvečer, ker zaspani še nismo bili
naučil nas čarovnik je vseh vragolij.
Vsi zdravi smo šolo v naravi prestali,
smo imeli se krasno, še več se smejali
zdaj čas je, da vrnemo se do dolin,
a v srcu ostal bo topel spomin.
