Učenka OŠ bratov Polančičev 1970–1978
V tistih osmih letih se je zgodilo vse, kar je lepo. Prvi šolski dan, učilnica z dišečimi jabolki, ki so nas pričakale na šolskih klopeh, velike, izpisane črke abecede, prijazen pozdrav »tovarišice« in ravnateljice. Šola se je takrat še imenovala po Antonu Aškercu, tam, kjer se danes nahaja avla, pa je stalo šolsko dvorišče. Vse glavne odmore smo preživeli na njem. Vedno smo se znali zabavati; priljubljene igre so bile tiste z elastiko, frnikolami, žogo. Nikoli ne bom pozabila kiparske razstave živali, ki so jih iz snega oblikovali učenci višjih razredov – spominjala je na JURASIC PARK, ki smo ga vsi občudovali.
VečSem na Zarjo smo prišli
da bi se nasmučali
po smučišču sem in tja,
malo smuka, vijuganja.
Bejbiko, Sleme
smo kar razrili
na Arehu, Piskru
se v mlaki utopili.
Raziskali smo skrite planinske poti
razkrinkali škratove zvite laži.
Zvečer, ker zaspani še nismo bili
naučil nas čarovnik je vseh vragolij.
Vsi zdravi smo šolo v naravi prestali,
smo imeli se krasno, še več se smejali
zdaj čas je, da vrnemo se do dolin,
a v srcu ostal bo topel spomin.
