Učenka OŠ bratov Polančičev 1983–1991
Danes, ko se dnevi vrstijo z vrtoglavo hitrostjo, ko nas vsakdanjik obvez potegne v svoj vrtinec, komaj še sledimo ustaljenim tirnicam izpolnjevanja potreb in dolžnosti. V brezglavem tekmovanju za dosego zastavljenih ciljev žal še prepogosto pozabimo na človeške vrednote in resnične potrebe, ki so hrana naše duše. Preprosto si ne vzamemo časa, da bi v naš urnik prioritet uvrstili tako dragocene trenutke človečnosti. Kot je že bilo zapisano:
Sem na Zarjo smo prišli
da bi se nasmučali
po smučišču sem in tja,
malo smuka, vijuganja.
Bejbiko, Sleme
smo kar razrili
na Arehu, Piskru
se v mlaki utopili.
Raziskali smo skrite planinske poti
razkrinkali škratove zvite laži.
Zvečer, ker zaspani še nismo bili
naučil nas čarovnik je vseh vragolij.
Vsi zdravi smo šolo v naravi prestali,
smo imeli se krasno, še več se smejali
zdaj čas je, da vrnemo se do dolin,
a v srcu ostal bo topel spomin.
