Učenka OŠ bratov Polančičev 1976–1984
»Mi smo šola slavnih bratov, bratov dveh junakov ...«
… so prepevali učenci višjih razredov, ko smo tistega daljnega 1. septembra 1976 skupaj s starši vstopali skozi ogromna stara vrata z Aškerčeve ulice in se skrivali za maminimi krili v nekdanji telovadnici, danes učilnici petega razreda. Bilo je včeraj, ko nas je tovarišica Ada sprejela v svoje naročje in postala zame sinonim učiteljice z veliko začetnico. Moja Ada me je spremljala in me spremlja še danes – ostala je svetla zvezda, ki ji še sledim. Naučila nas je odprtosti, prijaznosti in strpnosti, kolegialnosti in pravičnosti. Torej vsega tistega, kar v današnjem svetu ni več vrlina.
Smučarski tečaj uspešno opravili smo vsi, za valentinovo pridni smo bili.
Jutri smučarske tekme ne bo, ker z vidika vidljivosti žal ne bo šlo.
Zelišča so prav zanimiva, nismo vedeli, kako koristna je kopriva.
Za večerjo pica in po njej še žur, glasba in ples vse do jutranjih ur.
