Učenka OŠ bratov Polančičev 1976–1984
»Mi smo šola slavnih bratov, bratov dveh junakov ...«
… so prepevali učenci višjih razredov, ko smo tistega daljnega 1. septembra 1976 skupaj s starši vstopali skozi ogromna stara vrata z Aškerčeve ulice in se skrivali za maminimi krili v nekdanji telovadnici, danes učilnici petega razreda. Bilo je včeraj, ko nas je tovarišica Ada sprejela v svoje naročje in postala zame sinonim učiteljice z veliko začetnico. Moja Ada me je spremljala in me spremlja še danes – ostala je svetla zvezda, ki ji še sledim. Naučila nas je odprtosti, prijaznosti in strpnosti, kolegialnosti in pravičnosti. Torej vsega tistega, kar v današnjem svetu ni več vrlina.
Kjer se vije dolga pot,
nas vceraj vodil je pohod.
Z lokom v tarčo smo streljali,
sončne žarke priklicali.
Mahamo vsem v pozdrav,
s prelepih Pohorskih višav.
Zdaj, ko naredil se dan je nov,
veselo pridemo domov.
Prihajamo res dobre volje,
povsod je lepo, a doma najbolje.
Smo v šoli v naravi,
planinci čisto pravi.
Do jezera že pritekli
in krompir si slastno spekli.
Vsi v en glas kričimo,
na Pohorju je fino.
