Učenka OŠ bratov Polančičev 1968–1976
Tole pišem med krompirjevimi počitnicami. In še vedno se mi zdi smešno, da se tako imenujejo. Kot se mi zdi tudi nepojmljivo, da imajo otroci, komaj sploh dobro začnejo šolsko leto, že počitnice! Mi smo morali na ene in edine, če seveda ne štejem poletnih, čakati do srede januarja. In še marsičesa, kar je danes samo po sebi umevno, takrat ni bilo, bilo pa je kup drugih reči, ki se danes (tudi meni) zdijo smešne, trapaste ali poneumljajoče.
Več
Kjer se vije dolga pot,
nas vceraj vodil je pohod.
Z lokom v tarčo smo streljali,
sončne žarke priklicali.
Mahamo vsem v pozdrav,
s prelepih Pohorskih višav.
Zdaj, ko naredil se dan je nov,
veselo pridemo domov.
Prihajamo res dobre volje,
povsod je lepo, a doma najbolje.
Smo v šoli v naravi,
planinci čisto pravi.
Do jezera že pritekli
in krompir si slastno spekli.
Vsi v en glas kričimo,
na Pohorju je fino.
