Učenka OŠ bratov Polančičev 1970–1978
V tistih osmih letih se je zgodilo vse, kar je lepo. Prvi šolski dan, učilnica z dišečimi jabolki, ki so nas pričakale na šolskih klopeh, velike, izpisane črke abecede, prijazen pozdrav »tovarišice« in ravnateljice. Šola se je takrat še imenovala po Antonu Aškercu, tam, kjer se danes nahaja avla, pa je stalo šolsko dvorišče. Vse glavne odmore smo preživeli na njem. Vedno smo se znali zabavati; priljubljene igre so bile tiste z elastiko, frnikolami, žogo. Nikoli ne bom pozabila kiparske razstave živali, ki so jih iz snega oblikovali učenci višjih razredov – spominjala je na JURASIC PARK, ki smo ga vsi občudovali.
Več
Kjer se vije dolga pot,
nas vceraj vodil je pohod.
Z lokom v tarčo smo streljali,
sončne žarke priklicali.
Mahamo vsem v pozdrav,
s prelepih Pohorskih višav.
Zdaj, ko naredil se dan je nov,
veselo pridemo domov.
Prihajamo res dobre volje,
povsod je lepo, a doma najbolje.
Smo v šoli v naravi,
planinci čisto pravi.
Do jezera že pritekli
in krompir si slastno spekli.
Vsi v en glas kričimo,
na Pohorju je fino.
