Učenec OŠ Antona Aškerca 1964–1972
Spomina na Polančičevo nimam! Ker nikoli nisem hodil nanjo. Hodil sem, namreč, na Aškerčevo!
Še danes mi ni jasno, kako so nam lahko to naredili. Še dobro, da se je zgodilo, ko smo bili že na gimnaziji. Sicer bi zagotovo na prvi strani Večera pisalo: »Demonstracije osnovnošolcev proti preimenovanju šole v Aškerčevi ulici.« Kako so nam lahko vzeli osnovno šolo? Za nas je bila to takrat – kraja! Sam še danes čutim tako. Tudi vi, sošolke in sošolci?
Po napornem, a lepem dnevu, ki smo ga preživeli na ladji, s katere smo si ogledali prelepo istrsko obalo z morske strani, čakamo na večerjo. Na ladji smo si privoščili okusno kosilo, kar je bilo za nekatere nekaj novega, saj so morali jesti čevapčiče z zobotrebci (ha ha !?). Imeli smo srečo z vremenom, saj nas nevihta, ki je šla preko Istre, ni zajela (še ne ...).
Imamo se zares lepo, tako da ste lahko brez skrbi. 
