Bili smo Polančiči

Aglaja Falcieri

AglajaFalcieriUčenka OŠ bratov Polančičev 1983–1991

Danes, ko se dnevi vrstijo z vrtoglavo hitrostjo, ko nas vsakdanjik obvez potegne v svoj vrtinec, komaj še sledimo ustaljenim tirnicam izpolnjevanja potreb in dolžnosti. V brezglavem tekmovanju za dosego zastavljenih ciljev žal še prepogosto pozabimo na človeške vrednote in resnične potrebe, ki so hrana naše duše. Preprosto si ne vzamemo časa, da bi v naš urnik prioritet uvrstili tako dragocene trenutke človečnosti. Kot je že bilo zapisano:

Več
KOPE

Ko na Kope smo prispeli, skoraj v avtobus smo se zaleteli.

 Ko zagledali smo sobe, bile so majhne kakor gobe.

Raspakirali smo se, zdaj soba že lepša je.

Vsi bili smo lačni in zato zelo drugačni.

Končno kosilo je bilo, vsi noreli smo zelo.

Ko na smučke smo stopili, smo zelo se veselili.

Malica bila je slastna in celo zelo krasna.

Predavanje je nastopilo in večerjo priredilo.

Odšli na nočni smo pohod in gazili po snegu kot en hlod.

Katarina, Nuša, Neli, Klara