BRALNI ZALOGAJ

POGLAVJE – BELI ROHAN

NADALJEVANJE IZ PREJŠNJE ŠTEVILKE

Pripravljal ga je (NAPOJ NAMREČ) sedem noči, natanko med 23. in 24. uro ponoči, saj je le takrat svetila luna skozi linico sobice, kjer so se pripravljali čarobni napoji. Lunini žarki so dodali potrebno čarobno sestavino, da je napoj res imel dovolj veliko moč. Le tri kapljice napoja so zadoščale, da se je popolnoma spremenila opustošena pokrajina. Grički so dobili svojo prejšnjo obliko, narava je ozelenela, na žalost pa se hišice bližnjih vasic niso ponovno zgradile. Za take vrste čarovnij je bil napoj napojev premalo močan.

Vladar dežele je ukazal svojim najmočnejšim in najnevarnejšim pomočnikom, naj se nemudoma lotijo gradnje porušenih hišic.

2. POGLAVJE – NAPOJ »FSESPREMENIM«

Beli čarovnik se je zaprl v svojo čarovniško sobo in iskal recepte za še močnejši napoj. Brskal je po vseh mogočih, že zelo starih knjigah, vendar ni našel ničesar uporabnega. Končno se je spomnil, da je v gradu mala sobica, kamor se je zatekala njegova mama, zelo znana modra čarovnica, ki pa je na žalost izgubila svojo čarovniško moč zaradi uroka črnega čarovnika. Prebrskal je vso sobico, vendar brez uspeha. Naslednjega dne se je ponovno lotil iskanja – zopet nič. Ob zori tretjega dne je našel skrit predal, katerega bi skoraj spregledal. V njem je bila majhna bela knjižica, ko pa jo je odprl, ni bilo videti ničesar. Kljub temu jo je žalosten odnesel v svojo sobo in nadaljeval s poveljevanjem marljivim graditeljem vasi.

Ponoči je žalosten sedel v svoji sobici in premišljeval. Naenkrat je priletela bela sova, močno zaprhutala s krili in tako odprla drobno knjižico, ki je ležala na mizi. Hkrati je skozi okno pokukal prvi lunin žarek in osvetlil prazen list. Prikazale so se prelepe srebrne črke, ki so sobico napolnile s posebno svetlobo. Beli čarovnik se je zdrznil, pogled mu je ušel v smeri svetlobe. Pograbil je knjižico in jo v trenutku prelistal. Našel je, kar je iskal – recept za najmogočnejši napoj »fsespremenim«.

Poiskal je potrebne sestavine, vendar ene ni imel. To je bil kristal bele vrtnice, ki cveti samo enkrat na leto v najkrajši noči na beli gori, ki se vzpenja nad deročo belo reko. Čuva jo strašna pošast baloba, ki ima kosmate črne oči in sluzaste noge.

KONEC

Žan Miha Šulek, 2.a/9

DEJAN NA MARSU

Nekega dne je na Dejanovo dvorišče prišlo vesoljsko plovilo in pristalo na zelenici. Dejan je skočil iz postelje in odhitel na dvorišče. Zagledal je vesoljce, ki so ga povabili na Mars. Dejan je z njimi odšel na Mars. Komaj je zvedel, da so Marsovci. Zelo je smrdelo po umazaniji. Eden izmed glavnih je v tujem jeziku rekel: »Prispeli smo na Mars.« Dejan je vprašal: »Kakšen jezik govoriš?« »Kitajskega, japonskega ali afriškega.« Izstopili so in šli v Mars park, tam so pojedli Mars čokolado, potem so šli tekmovat z letali. Mama in oče sta ga prišla obiskat na Mars. Marsovci so starše povabili na večerjo. Med večerjo so se starši odločili, da bodo ostali na Marsu.

Napisal: Jan Jandl, 2. b/8
Natipkal: Gregor Mumel, 6. b

DARILA

Včeraj sem vstopil na mestni avtobus. Zdelo se mi je vse kot po navadi. Pa sem se zmotil. Vsi so bili zelo čudni. Ko sem sedel na sedež, so vsi planili k meni in mi začeli čestitati. Nisem vedel čemu, nakar so mi zaželeli vse najboljše. Komaj takrat sem se spomnil, da imam rojstni dan. Prinesli so mi darila: prašička Tomija, piščančka Guci-Gucija, kuro Jagodo… Pogledal sem na uro, še dvajset minut do pouka. Med vožnjo smo zagledali kravo, ki je lulala. Bila nam je tako všeč, da smo jo ukradli. Med vožnjo je mukala. Avtobus je bil z vsemi nami in s kravo tako težek, da je počila guma. Voznik Goloriti je gumo popravil zelo hitro. Bilo je še 7 minut do pouka in zato je voznik vozil kot strela. Čez nekaj časa ga je dobil policaj. Hitro mu je napisal kazen. Na koncu vožnje smo si oddahnili. Pravočasno sem prišel v šolo.

Napisal: Žiga Mumel, 2. a/8
Natipkal: Gregor Mumel, 6. b

KRALJ IN ČISTA VODA

Nekoč je živel kralj. Imel je tri sinove. V tuji državi pa je živel zmaj. Kdor je prišel tja, se ni več nikoli vrnil domov. Kralj pa je nekega dne hudo zbolel. Pozdravila pa ga je samo voda. Bratje so se odpravili na pot. Hodili so tri dni in tri noči. Ampak zgodilo se je nekaj zelo čudnega. Pred njimi se je zaprla zapora. Tedaj so padli v luknjo. Čez nekaj časa so se zbudili iz nezavesti. Zapornica se je nenadoma spet zaprla in odprla. Od zgoraj je stalo dvajset kozarcev. Eden je bil zlat. Tedaj se je prikazal zmaj in rekel. Če boš izbral pravilen kozarec, bom šel drugam in se nikoli več ne vrnem. Bratom je uspelo in osvobodili so svojega očeta. Od zdaj naprej srečno živijo.

Napisal: Nej Lešnik, 2. a/8
Natipkal: Gregor Mumel, 6. b

NA AVTOBUSU

Včeraj sem vstopila na mestni avtobus. Zdelo se mi je vse kot ponavadi. Pa sem se zmotila. Zmotila pa sem se zato, ker je voznik našega avtobus zamujal. Do šole sem se morala voziti 15, včasih tudi 20 minut. Časa pa je bilo zelo malo. Ves moker od razburjenja je voznik zaklical: »Otroci, pridite na avtobus.« Vsi smo se zelo jezili. Največ pa sem se jaz, saj se vedno, če se dogajajo takšne stvari. Voznik avtobusa pa je vedel, da je naredil napako in je vozil hitro, kolikor se je dalo. Ni bilo več veliko časa, vendar smo bili že blizu šole. Na koncu vožnje smo si vsi oddahnili. Pravočasno sem prispela v šolo.

Napisal: Lara-Iva Dreu, 2. a/8
Natipkal: Gregor Mumel, 6. b

GROZNI OBRAZI NA AVTOBUSU

Včeraj sem stopila v mestni avtobus. Zdelo se mi je vse kot po navadi. Pa sem se zmotila. V avtobusu sem videla ljudi, ki so se mi zdeli precej čudni. Spraševala sem se, zakaj niso normalni ljudje. Usedla sem se zraven gospoda, ki je bil zelo grozen. Šofer je začel voziti avtobus. Grozni gospod me je spraševal, kje živim, kako mi je ime in kako se pišem. Nisem mu upala odgovoriti, saj se mi je zdel zelo sumljiv. Avtobus je k sreči pripeljal na avtobusno postajo. Tam sta stali dve moji sošolki. Šofer jima je odprl vrata in vstopili sta. Odleglo mi je, ker zdaj nisem bila sama. Bile smo tiho kot miške, ko je šofer zapeljal mimo naše šole. Ustavite, smo zakričale v en glas. V tistem trenutku so ti grozni ljudje postali spet normalni. Na koncu vožnje smo si oddahnile. Pravočasno smo prispele v šolo.

Napisala: Nuša Gašparac, 2. a/8
Natipkal: Gregor Mumel, 6. b

PRIJATELJA

Tomaž je naredil vso nalogo in mama Jagoda mu dovoli, da odide na igrišče. Ker se pripravlja k nevihti, mama zahteva, da obleče Tomaž vetrovko. Tomažu se zdi vroče, zato ne obleče vetrovke. Odpelje se s kolesom na igrišče. Že čez nekaj časa zagrmi. Tomaž misli: Onega tam gori mučijo vetrovi. Še večkrat zagrmi. Tomaž se na igrišču igra gusarja, ko mu dežna kaplja pade na nos. Balon v zraku je bil tako zanimiv, da se ni zmenil za dežne kaplje. Čez nekaj časa začne padati debela toča. Hitro kot blisk je bil s kolesom na varnem pod toboganom. Mimo se pripelje rolar v zeleni vetrovki. Rolar ga povabi pod svojo vetrovko. Skupaj se odpeljeta proti domu. Ko sta se peljala proti domu, sta si zagotovila večno prijateljstvo. Kaj pa je delala mama, ko je deževalo? S kuhalnico je čakala za vrati, da bi premikastila Tomaža, ker ni oblekel vetrovke.

Napisal: Žiga Mumel, 2. a/8
Natipkal: Gregor Mumel, 6. b

David se je v parku vozil s kolesom. Šel se je gugat in naenkrat je začelo deževati. Skočil je z gugalnice in vzel kolo ter smuknil pod tobogan. Čakal je, čakal, čakal dokler ni zagledal deklice Manje in jo pozdravil. Ne da bi se ozrla, je Manja odšla. Malo je premislila, nato pa odšla na čaj. Tam je vprašala svojo prijateljico Nino, če je prav ravnala. Nina ji je povedala, da ni. Vrnila se je in Davida ogrnila s svojo pelerino. David se ji je zahvalil in ji obljubil, da se ne bo več potikal po dežju. Oba sta se dogovorila, da se bosta, ko bo deževen dan, srečala v parku.

Sestavila: Rebeka Hoj, 2.b/8
Natipkala: Monika Koležnik, 6.b

IVAN GROZNI

Nekoč je živel Ivan Grozni. Bil je majhen in debel. Imel je grozne skuštrane lase, tri gnile zobe in dolge umazane nohte. Enkrat se je na leto kopal v umazani mlaki. Ima zamašena ušesa zaradi preveč ušesnega masla. Iz nosa mu vedno teče smrkelj in ima v nosu dosti dolgih dlak. Sploh se ne striže in brije, zato ima dolge brke, lase in brado. Stanuje v smetnjaku, ker mu uprava ni dala drugega stanovanja. Ljudje se ga raje izogibajo, ker je tako grozen.

Izmislili so si: Skupina učencev iz 3.a
Natipkal: Alen Faljić, 6.b

TUDI UČENCI NAŠE ŠOLE SO SODELOVALI NA NATEČAJU Evropa v šoli. Gregorjev in Blažev prispevek lahko preberete tudi vi.

JAZ, TI, ON, VSAK JE NEKAJ POSEBNEGA

(razmišljanje)

Ko z okna zrem na ulico, ko se po njej sprehajam ali ko grem po šolskem hodniku, vidim na stotine obrazov. Ti obrazi imajo veliko skupnega: usta, nos, par oči in ušes, nekateri daljše, drugi krajše lase. Hkrati pa so ti obrazi med seboj tako zelo različni: vsak izmed njih ima svoj nasmeh, vsak izmed njih po svoje izrazi veselje, žalost, razočaranje…
Za temi obrazi, nekoliko proti tlom, se skriva tisto, kar vsakega izmed njih naredi svojstvenega, posebnega – srce. Biologi bi rekli, da je to le mišica, ki poganja kri po žilah, med ljudmi pa velja prepričanje, da je srce tisto, ki ti dovoli da čutiš, da občutiš veselje, trpljenje, srd in še marsikaj drugega. In prav zaradi tega, ker je vsako srce drugačno, ljudje v določenih trenutkih ravnamo drugače.
Za obrazi, ki sem jih prej omenjal, se skrivajo tudi različne želje in cilji. Morda je tudi to povezano s tistim, kar nas dela raznolike – s srcem. Že res, da ima okolje, v katerem smo, in družba, v kateri se gibljemo, velik vpliv na naše življenje, a srce je tisto, ki nas vodi, tisto, ki nam kaže življenjsko pot. Zagotovo pa ni vedno tako. Včasih se moramo podrediti komu drugemu. Ne zato, ker bi želeli, tako je pač urejena naša družba.
Vsak izmed nas je torej nekaj posebnega, nekaj drugačnega kot ostale milijarde obrazov, za katerimi se skrivajo občutenja, ki jih ni moč nasilno spreminjati, ker do njih pride spontano. Zatorej bodimo drug do drugega prijazni, iskreni in strpni; vsak izmed nas je pač nekaj posebnega.

Gregor Cigüt, 8.a

Nenapovedan dež

Nekega dne se je Marko s svojim kolesom odpeljal v park. Tam je zagledal dve prosti gugalnici. Na prvo je sedel, drugo pa je prihranil za svojega najboljšega prijatelja Lukca.

Nekaj časa se je gugal, a Lukca še vedno ni bilo. Počasi ga je začelo skrbeti, da se mu ni kaj zgodilo. Nenadoma so se zakrili oblaki in začelo je deževati. Svoje kolo je dal pod tobogan in ostalo je dovolj prostora tudi za njega. Končno je prispel Luka z dežnim plaščem. »Obleci si ga,« je spregovoril Luka. Tako sta se odpravila k Lukčevi mami. Lukčeva mama je fantoma ponudila piškote in mleko. Tega dne Marko ni pozabil. Mama je prišla v sobo in tiho spregovorila: ”Fanta, pozabita ta dan. Jutri je nov dan in v park se bosta šla gugati.” Tisto noč je Marko rekel: “Nikoli več ne bom poslušal vremenske napovedi.”

Napisal Jakob Predin, 2.b/8

Ovca pri frizerju

Ovca je hodila po mestu. Občudovala ljudi, kako lepo so postriženi. Nenadoma je pred sabo zagledala napis: “Frizer mama!« Ko je prebrala napis, so se nenadoma odprla vrata. Vstopila je. Vsi so jo lepo pozdravili. Nato se je odločila, da jo postrižejo. Najprej je šla k gospe Rebeki, ki ji je nalakirala nohte. Nato je šla k gospodu Maticu, ki ji je romantično opral lase. Nazadnje je šla k Maši, ki jo je postrigla. Vse skupaj je stalo deset tisoč. Vsi so ji rekli na svidenje. Najprej je imela tremo, a je potem le stopile ven. Ko je hodila po pločniku, ji je nenadoma spodrsnilo in padla je v črno lužo. Ven je stopila vsa črna. V sredo, ko je prišla k svoji čredi, so jo ovce pogledale. Začele so se ji smejati. Ovca Rene je jokaje zbežala. Ko je hodila nekaj časa, je prišla do zapuščene koče. V koči si je zakurila ogenj, tako se je lahko celo noč grela. Naslednje jutro jo je zgrabila lakota. Po stopnicah se je povzpela na podstrešje, ki je bilo zaprašeno. Tam je našla hrano za en teden. Zraven hrane je našla pečico, ki se jo da popraviti. Vzela je orodje in popravila pečico. V njej si je lahko spekla kruh. Ob polnoči je gledala luno in se spomnila matere. Zjutraj je odkrila klet. V njej je našla sokove. Naslednje jutro se je okopala. Popoldne so ji ovce le prismuknile na pomoč. Odpeljale so jo na travnik in spet so bile prijateljice.

Napisal: Žan Luka Zelko, 2.b/8

Ali veste, v katerem letnem času smo?
Ja, seveda v pomladanskem letnem času.
Res je. 21. marca je bil prvi spomladanski dan.

POMLAD SE PREBUJA IN PESMI PONUJA

Zvončki in trobentice,
mačice, vijolice
spet pomlad je tu…

Spomlad' se men' prav luštno zdi,
ko ptički lepo pojo,
ko ptički lepo pojo,
in rožce lepo cveto.
To je veselje!

Pripravila in natipkala: Natalija Jakopiček, 6.a

NAŠA ŠJLA V PRIHJDNJSTIQ

Na kaj pomislite, ko zaslišite besedo prihodnost? Običajno na robote, rakete itd. V resnici pa bo verjetno čisto drugače (čeprav dopuščam možnost, da bodo v prihodnosti roboti opravljali dela, z raketami pa se bomo fijakali sem ter tja). Pomislimo, kako bo v tej šoli čez recimo… 999,9 let. Le kakšna bo njena zunanjost (no, morda je sploh več na bo)? Takrat današnji novi del ne bo več nov, marveč .... Po stopnicah takratnega novega dela se bodo podile nove glave in nove misli ter krotili jih bodo novi (m)učitelji. Učitelji bodo morda roboti (dobro, dobro, že popuščam) in učenci jih bodo lahko naskrivaj programirali in si tako »prislužili« boljše ocene. Ostali zaposleni iz mesa in kosti bodo morali paziti, kajti v njihovih pijačah se bo morda po naključju znašlo kakšno odvajalo ali kaj podobnega. Mislim, da bi bilo najboljše, da bi šola stala ob bolnišnici, tako da bi se učenci v njej počutili varno. Na sodišču bodo poskušali doseči, da se poleg nje ne bi začela graditi nova avtocesta (nekateri bi morda raje slišali raketno izstrelišče). Morda pa takrat človeštvo sploh ne bo več obstajalo! Vsekakor pa vsi upamo, da bomo v prihodnosti v računalniški učilnici dobili nove robote, da pa si ne boste mislili kaj o naši zahtevnosti, pa vam dajemo v vednost, da bi bili zadovoljni tudi s kakšnim skromnim računalnikom.

Pisun: Blaž Ciglenečki
Natipkal: Pravta Koon

Pogled v Evropo z mojega okna

(razmišljanje)

Kaj sploh razumemo pod besedo Evropa? Nekateri pomislijo na kontinent, nekateri na Evropsko unijo, ki se širi s svetlobno hitrostjo. Jaz ob tej besedi pomislim na pestrost kultur in narodov v Evropski državah.

Evropa je ena izmed najvplivnejših celin na Zemlji. Tako politično, kot gospodarsko. V Evropi se narodi trudijo, da bi čim bolje sodelovali drug z drugim. Včasih in mogoče celo prepogosto se zgodi, da jo razdeli nek dogodek na nasprotujoče si sile. To je posebej izrazito v NATU, ki ima sedež v Evropi, preko katerega sodeluje tudi Amerika. Najbolj aktualen je sedaj spor z Irakom. NATO se širi kot Evropska unija in Slovenija je ena izmed kandidatk. Države, ki še niso v NATU, nimajo odločilne besede pri sporih.

Poleg NATA je Slovenija bila povabljena tudi v EU in če bo vse šlo po načrtu, bomo kmalu sprejeti.Pred tem moramo nekaj stvari popraviti, da bomo v skladu z evropskimi predpisi.

Meje med evropskimi državami počasi izginjajo. Denar imamo oziroma bomo imeli skupen, sodelovanje med državami bo se izboljšalo. Med velike prednosti lahko prištejemo to, da se bo moč šolati v kateri koli državi. Torej ne bomo omejeni le na domačo zemljo ampak se bomo lahko šolali v Parizu, Milanu…

Vendar se bodo z vsemi združevalnimi postopki izbrisale ne samo meje, ampak tudi razlike med narodi. Zmeraj več je tujih izrazov v našem besednjaku, vedno več tujih običajev, kot na primer noč čarovnic. Ali generacije prihodnosti ne bodo ločile Nemčije od Avstrije in Slovenije od Hrvaške? Lahko se zgodi. Čeprav je evro skupen denar, skupna valuta, ima na sebi natisnjene nekatere motive in znamenitosti države, v kateri je bil narejen. Vendar ali je to dovolj, da se zavedamo, da smo si kljub temu da živimo na isti celini in smo v isti uniji drugačni v običajih in jeziku?

Jaz se bom težko navadil na nov denar in verjetno tudi na to, da mej med državami ne bo. Vendar ta težava na prilagajanje združitve me bo opominjala, da sem kljub vsemu Slovenec. Mogoče se teh vrstic ne bom spomnil na stara leta, ker me bo EU posrkala vase. A če smo ponosni na svoj narod, ga ne bomo pomešali z drugimi.

Blaž Bertoncelj, 8.a

Živa voda

Stari kralj je nenadoma zbolel. V sanjah je izvedel, da ga lahko ozdravi samo živa voda. Njegovi trije sinovi so se odpravili na pot, da bi jo poiskali. Kdor bo prinesel živo vodo, bo podedoval kraljestvo. “Sudenec z živo vodo pa straži okruten zmaj in vas lahko zažge in poje, zato se ga morate zelo paziti.« »Ja, vaše veličanstvo, pazili bomo nase.« Trije bratje so odšli svojo pot. Naenkrat pa so zagledali studenec z živo vodo, zraven pa je smrčal zmaj. Bratje so se hitro splazili do studenca. A naenkrat je tretji brat kihnil: “Ha-čih!« Zmaj se je zbudil. Trije bratje so se hitro skrili. Zmaj je videl, da ni nobenega in zaspal. Trije bratje so vzeli vodo in šli domov. Prišli so domov, kralj je popil vodo in ozdravel. Živel je do konca svojih dni.

Napisala: Miša Možič, 2.b/8