Učenka OŠ bratov Polančičev 1970–1978
V tistih osmih letih se je zgodilo vse, kar je lepo. Prvi šolski dan, učilnica z dišečimi jabolki, ki so nas pričakale na šolskih klopeh, velike, izpisane črke abecede, prijazen pozdrav »tovarišice« in ravnateljice. Šola se je takrat še imenovala po Antonu Aškercu, tam, kjer se danes nahaja avla, pa je stalo šolsko dvorišče. Vse glavne odmore smo preživeli na njem. Vedno smo se znali zabavati; priljubljene igre so bile tiste z elastiko, frnikolami, žogo. Nikoli ne bom pozabila kiparske razstave živali, ki so jih iz snega oblikovali učenci višjih razredov – spominjala je na JURASIC PARK, ki smo ga vsi občudovali.
Več
Saša Vegri: Prijatelj
Prijatelj navadno sedi v isti klopi
in gleda enake reči kot ti.
Prijatelj se nikoli ne zmoti
in ne reče besede, ki boli.
Prijatelj je tisti,
ki čaka, ko vse drugo zbeži.
Prijatelj je tisti,
ki na tebi nikoli ne preizkuša pesti.
In končno,
pravi prijatelj je vedno tam,
kamor ne upaš sam.
